Da; psihoterapijo lahko razdelimo v štiri večje skupine: analitična psihoterapija, sistemska terapija, kognitivno-vedenjska terapija (VKT) in humanistično-eksistencialna terapija. Obstajajo tudi druge podskupine, npr. gestalt, transakcijska, realitetna psihoterapija, ipd.
Analitična psihoterapija – ukvarjanje z ozaveščanjem o trenutnem vedenju posameznika in nezavednimi vzorci, s katerimi se posameznik morda srečuje že od otroštva. Fokus je na občutkih do drugih ljudi (še posebej do družine in bližnjih), kako pretekle izkušnje vplivajo na le-te, ipd. Zdravljenje temelji na razgovorih o preteklih izkušnjah in kako so le-te vplivale na sedanje situacije oz. na trenutno življenje posameznika. S pomočjo terapevta se klient sooči s svojo preteklostjo, travmami iz otroštva ali motnjami v osebnostnem razvoju.
Sistemska terapija – v ospredje postavlja odnose med člani določene skupine (npr. družine), njihove vplive na posameznega člana znotraj skupine in na vse dogodke, spremembe in težave, ki se v skupini pojavljajo. Cilj pristopa je spreminjanje temeljnih čustvenih, miselnih in vedenjskih vzorcev, ki se pojavljajo v odnosih do drugih.
Kognitivno-vedenjska terapija (VKT) – poskuša spremeniti vzorce mišljenja, tako da spodbuja razmišljanje in komunikacijo posameznika ter posledično odpravlja nefunkcionalne ali celo destruktivne vzorce razmišljanja ali čustvovanja. Usmerjena je v sedanjost in prihodnost, nekoliko manj poudarka daje preteklosti, razen ko gre za iskanje vzrokov za trenutno vedenje oz. spopadanje s problemi v sedanjosti. Primerna je za posameznike, ki imajo težave z depresijo in anksioznostjo. Ta vrsta terapije poskuša spremeniti vedenjske vzorce s pomočjo različnih tehnik (npr. postopno izpostavljanje težavam, beleženje dogodkov in čustev). Običajno se uporablja pri ljudeh, ki imajo težave z anksioznostjo, paniko, fobijami, obsesivno kompulzivnimi motnjami, problemi s spolnostjo, idr.