Prezračevalni sistemi z rekuperacijo — centralne in lokalne izvedbe

Centralni sistem deluje prek ene osrednje prezračevalne naprave, iz katere je po celotnem objektu napeljan razvod cevi za dovod in odvod zraka. Ta način zagotavlja enakomerno prezračevanje vseh bivalnih prostorov hkrati, pri čemer se umazan zrak odvaja iz kuhinj in kopalnic, svež zrak pa dovaja v spalnice in dnevne sobe.

Lokalni oziroma decentralizirani sistem sestavljajo posamezne enote, vgrajene neposredno v zunanjo steno posameznega prostora. Enote običajno delujejo v parih z izmeničnim ciklom vpihovanja in izpihovanja zraka, kar pomeni, da ne zahtevajo vgradnje cevnih razvodov po celotni stavbi.

Odločitev med obema možnostma je odvisna predvsem od faze gradnje ali prenove. Centralni sistemi so standard pri novogradnjah, medtem ko so lokalne enote pogosta rešitev pri obnovah stanovanj in hiš, kjer večji gradbeni posegi v stropove ali tlake niso izvedljivi.

Investicija v centralni sistem za povprečno enodružinsko hišo običajno znaša med 4.500 in 8.500 evri, odvisno od kvadrature objekta, izbrane energetske učinkovitosti naprave ter zahtevnosti razvoda cevi. V to ceno so všteti naprava, razvodni kanali, dušilci zvoka, ventili in strokovna montaža z zagonom.

Pri lokalnih prezračevalnih sistemih se cena giblje med 500 in 1.200 evri na posamezno enoto skupaj z diamantnim vrtanjem ter montažo. Za učinkovito prezračevanje manjšega stanovanja sta običajno potrebni dve do štiri enote, kar skupni strošek postavi med 1.500 in 4.000 evrov.

Končni znesek investicije lahko pomembno znižajo nepovratne finančne spodbude Eko sklada. Višina subvencije je odvisna od trenutno veljavnega javnega poziva in tehničnih karakteristik vgrajenega sistema.

Eko sklad redno objavlja javne pozive za nepovratna finančna sredstva, namenjena vgradnji prezračevalnih sistemov z vračanjem toplote v stanovanjskih stavbah. Subvencije so na voljo tako za centralne kot za določene tipe lokalnih naprav.

Za pridobitev spodbude mora naprava dosegati predpisane tehnične pogoje, med katerimi sta najpomembnejša toplotni izkoristek rekuperacije (običajno nad določenim odstotkom) in specifična raba električne energije. Prav tako mora vgradnjo opraviti usposobljen strokovnjak z ustreznimi dokazili o vgradnji.

Smiselno je preveriti aktualni razpis še pred nakupom opreme, saj mora biti model rekuperatorja pogosto uvrščen na uradni seznam ustreznih naprav Eko sklada.

Rekuperacija je proces, pri katerem toplota izstopnega, izrabljenega zraka prek toplotnega izmenjevalnika segreva hladen svež zrak, ki prihaja od zunaj. Tokova zraka se v izmenjevalniku fizično ne mešata, temveč potujeta skozi ločene lamele, kjer prihaja do toplotnega prehoda.

Sodobni toplotni izmenjevalniki dosegajo izkoristke med 80 in 95 odstotki. To pomeni, da se pozimi svež zrak pred vstopom v bivalne prostore ogreje skoraj do sobne temperature, kar drastično zmanjša potrebo po dodatnem ogrevanju.

Poleg ohranjanja toplote nekateri sistemi z entalpijskimi izmenjevalniki vračajo tudi vlago, s čimer preprečujejo pretirano izsuševanje zraka v prostorih med ogrevalno sezono.

Temeljno vzdrževanje vključuje redno menjavo ali čiščenje zračnih filtrov, ki zadržujejo prah, cvetni prah in druge delce. Filtre je priporočljivo pregledati vsake tri mesece ter jih po potrebi očistiti ali zamenjati enkrat do dvakrat letno.

Enkrat letno je priporočljivo opraviti pregled toplotnega izmenjevalnika, preveriti prehodnost kondenčnega odvoda ter pregledati delovanje ventilatorjev. Pri centralnih sistemih se tovrsten servis običajno prepusti pooblaščenim serviserjem.

Čiščenje cevnih razvodov pri centralnih sistemih se običajno izvaja na vsakih 5 do 10 let z namenskimi ščetkami in podtlakom, kar zagotavlja dolgoročno higiensko neoporečnost vpihanega zraka.

Sodobne rekuperacijske naprave so zasnovane za tiho delovanje, vendar je raven zvoka močno odvisna od pravilnega dimenzioniranja in pravilne vgradnje. Kakovostno vgrajen centralni sistem pri normalni hitrosti delovanja ustvarja komaj zaznaven šum, primerljiv z delovanjem sodobnega hladilnika.

Za preprečevanje prenosa zvoka skozi cevovode se pri centralnih sistemih obvezno vgrajujejo linijski dušilci zvoka med enoto in razdelilnimi omaricami. Prav tako je pomembno, da so cevi ustreznega premera, kar preprečuje nastanek aerodinamičnega hrupa zaradi prevelike hitrosti zraka.

Pri lokalnih sistemih je zvok motorja ventilatorja umeščen neposredno v zunanjo steno prostora. Zato je pri izbiri naprav za spalnice priporočljivo preveriti raven hrupa pri najnižji stopnji delovanja, ki naj ne presega 20 do 25 dB(A).

Entalpijski toplotni izmenjevalnik poleg občutne toplote prenaša tudi vlago iz odpadnega zraka na dovodni zrak. To poteka prek posebne polprepustne membrane, ki prepušča vodno paro, ne pa tudi vonjav in nečistoč.

Klasični izmenjevalniki pozimi pogosto povzročijo padec relativne zračne vlage v bivalnih prostorih pod 30 odstotkov, kar povzroča suhe sluznice, draženje oči in večjo občutljivost na prah. Entalpijski izmenjevalnik ohranja raven relativne vlage v območju med 40 in 60 odstotki.

Izbira entalpijskega izmenjevalnika je še posebej priporočljiva za dobro zatesnjene novogradnje in objekte, kjer v zimskih mesecih primanjkuje notranjih virov vlage, obenem pa zmanjšuje nevarnost zamrzovanja izmenjevalnika pri zelo nizkih zunanjih temperaturah.

Vgradnja je v stanovanjih povsem izvedljiva, vendar se v večini primerov uporabljajo lokalne prezračevalne naprave. Te zahtevajo le preboj skozi zunanjo fasadno steno na ustreznem mestu in priklop na električno omrežje.

Za poseg v zunanjo steno stavbe je v večstanovanjskih stavbah običajno potrebno soglasje etažnih lastnikov, odvisno od pravilnika in statusa fasade kot skupnega dela stavbe. Rešetke na fasadi morajo biti barvno usklajene z zunanjim videzom objekta.

Centralni sistem se v stanovanja redkeje vgrajuje naknadno, razen ob obsežnih prenovah z znižanjem stropov, kjer je mogoče skriti razvodne cevi in namestiti kompaktno stropno enoto.

Plesen se v bivalnih prostorih pojavi na točkah toplotnih mostov, kjer se topel in z vlago nasičen zrak ohladi do točke rosišča. Stalno mehansko prezračevanje zagotavlja neprekinjeno odvajanje odvečne vlage, ki nastaja pri kuhanju, prhanju, sušenju perila in dihanju.

Z avtomatskim uravnavanjem pretoka zraka sistem ohranja relativno vlažnost v prostoru na optimalni ravni pod 60 odstotkov. S tem se odvzamejo osnovni pogoji za razvoj plesni in pršic, ne da bi bilo treba prostore hladiti z odpiranjem oken.

V primerih sanacije objektov z novo toplotno izolacijo in zrakotesnim stavbnim pohištvom je vgradnja mehanskega prezračevanja eden najučinkovitejših ukrepov za preprečevanje nastanka vlage.

Prezračevalni sistem z rekuperacijo ni nadomestilo za klimatsko napravo, saj so pretoki zraka premajhni za odvzem večjih toplotnih obremenitev v vročih dneh. Vendar pa večina naprav ponuja funkcijo nočnega hlajenja (t. i. poletni obvod oziroma summer-bypass).

Poletni obvod deluje tako, da v vročih nočeh zunanji hladnejši zrak usmeri mimo toplotnega izmenjevalnika neposredno v bivalne prostore. S tem se izrabi naravni hlad nočnega zraka za pasivno ohlajanje konstrukcije stavbe.

Podnevi rekuperator deluje obratno: hladen zrak iz klimatiziranih notranjih prostorov ohlaja vroč zunanji zrak, s čimer se zmanjšuje obremenitev klimatske naprave in ohranja prijetna temperatura.