Ko se posameznik bori z hudo boleznijo, se običajno pojavi 5 faz različnega psihološkega obrambnega vedenja (zanikanje, agresija, pogajanje, depresija, sprejetje).
Nekateri bolniki se le stežka sprijaznijo s svojim realnim stanjem. Zaradi nevednosti, dvomov in strahu odlašajo z zdravniškimi pregledi in s tem tratijo dragocen čas, ki bi lahko bil namenjen zdravljenju.
Agresija se pojavi kot odziv na zdravstveno stanje, ki ga posameznik ni pripravljen sprejeti. Je produkt strahu in negotovosti, ki vodi v konflikte z bližnjimi. Pomembno si je zapomniti, da bolnikova jeza v resnici ni namenjena nam in je ne smemo vzeti osebno.
Pogajanje je prehodna faza, v kateri bolnik počasi začne sprejemati realno stanje bolezni in je pripravljen storiti karkoli, da se bo njegovo stanje izboljšalo. V tej fazi bolnik običajno sprejme zdravljenje, četudi le za voljo svojih bližnjih (npr. »ne smem še umreti, ker me otroci še potrebujejo«).
Duševna potrtost (depresija) sledi, ko/če bolezen napreduje, bolnik je na koncu s svojimi močmi, metode zdravljenja pa ne pomagajo več. Pojavi se občutek brezupja, nemoči, potrtosti, krivde, ipd. V tej fazi je ključnega pomena komunikacija s specialistom in lajšanje fizičnih bolečin.
Sprejetje (umiritev) je zadnja faza, v kateri se bolnik sprijazni s svojim stanjem in se umiri. Običajno svojci obolelega potrebujejo več podpore kot bolnik sam, medtem ko se zdravniki zatečejo še k zadnjim terapevtskim poskusom.