Kot za vsako bolezen, tudi za burnout obstaja preventiva. Vsak posameznik mora težiti k ravnovesju med obremenitvami in razbremenitvami (torej med delom in odmori). Potrebna je zadostna količina rekreacije, počitka in spanja, kar pomeni, da mora imeti oseba jasne prioritete in meje.
Če je posameznik podvržen izgorelosti in pri sebi opaža, da ima težave z deloholizmom in prepoznavanjem svojih meja, je ključno poiskati strokovno pomoč (psiholog ali psihoterapevt).
Identificirati je potrebno izvor stresa (delovno okolje, nerealni cilji, družina). Potem se poskuša ugotoviti kaj so specifični stresorji in kako se posameznik odziva na njih. Na podlagi tega se postavijo realnejši cilji in naredi načrt kako bolje obvladovati stresorje. Proces mora biti konstantno motiviran (sistem nagrad) in teži k spremenitvi načina mišljenja in posledično načina življenja.
Svetovanje ali samopomoč po navadi ni dovolj, ker posameznik ne zmore brez dela oz. se brez le-tega počuti len, nekoristen, ipd., kar vodi k negativnemu samovrednotenju in posledično do občutkov krivde in tesnobe.