Izgorelost (burn out) - psihoterapija

Izgorelost oz. burnout je posledica procesa samoizčrpavanja oz. pretiravanja z delom. Zaradi pretiranih pričakovanj se posameznik žene preko lastnih meja, kar se konča s psihofizičnim zlomom oz. brnout-om.

Občutek kronične utrujenosti in razvrednotenosti (nihanje samopodobe), posameznik ima težave s spanjem, se odmika od ljudi, ima čustvena nihanja in izbruhe, imunski sistem se mu poslabša, nima energije, ipd. Zaradi tega, ker se deloholizem stopnjuje do izčrpanosti, posameznik običajno občuti intenzivno jezo in razočaranje, katero spremljajo depresivni simptomi in tesnoba (pogosto vse do paničnih napadov).

Običajno sta začetni znak deloholizem in/ali pretirana angažiranost (zlasti čustvena), znaki izčrpavanja in anksioznosti pa so produkt kronične izčrpanosti.

Oseba ima nerealne standarde, ki jih običajno ne more doseči. To sproži občutke krivde in negativnega samovrednotenja, ki vodi v psihofizični zlom z paničnimi napadi, hudimi čustvenimi nihanji ali celo depresijo.

Izgorelost se lahko konča s hospitalizacijo posameznika v psihiatrični ustanovi, nastopijo pa lahko tudi hujše telesne bolezni.

Osebe, ki trpijo zaradi depresije ali anksioznosti so bolj podvržene izgorelosti, kot stranski produkt pa se lahko pojavi tudi zasvojenost.

Kot za vsako bolezen, tudi za burnout obstaja preventiva. Vsak posameznik mora težiti k ravnovesju med obremenitvami in razbremenitvami (torej med delom in odmori). Potrebna je zadostna količina rekreacije, počitka in spanja, kar pomeni, da mora imeti oseba jasne prioritete in meje.

Če je posameznik podvržen izgorelosti in pri sebi opaža, da ima težave z deloholizmom in prepoznavanjem svojih meja, je ključno poiskati strokovno pomoč (psiholog ali psihoterapevt).

Identificirati je potrebno izvor stresa (delovno okolje, nerealni cilji, družina). Potem se poskuša ugotoviti kaj so specifični stresorji in kako se posameznik odziva na njih. Na podlagi tega se postavijo realnejši cilji in naredi načrt kako bolje obvladovati stresorje.  Proces mora biti konstantno motiviran (sistem nagrad) in teži k spremenitvi načina mišljenja in posledično načina življenja.

Svetovanje ali samopomoč po navadi ni dovolj, ker posameznik ne zmore brez dela oz. se brez le-tega počuti len, nekoristen, ipd., kar vodi k negativnemu samovrednotenju in posledično do občutkov krivde in tesnobe.

Osnovno zdravljenje poteka s pomočjo psihoterapije (običajno razvojno analitična psihoterapija), za hujše simptome pa se uporabljajo tudi predpisana zdravila. Cilj zdravljenja je trajna regulacija občutljivosti na stresne okoliščine. V procesu se spremeni odnos do samega sebe (samovrednotenje) ter odnos do okolja (pričakovanja drugih).

Če ste v hudi stiski se lahko napotite k osebnemu zdravniku, ki vam bo svetoval in vas napotil k specialistu psihiatru ali k specialistu kliničnemu psihologu po psihološko pomoč (svetovanje ali psihoterapijo). Le-tega lahko najdete tudi sami, a boste v tem primeru proces zdravljenja financirali sami.

Iskanje primernega terapevta je lahko zahtevno, saj mora posameznik v zakup vzeti lokacijo, mnogi pa tudi ceno psihoterapij. Na naši spletni strani lahko najdete nekatere preverjene ponudnike željene storitve. Če se boste iskanja lotili sami, bodite pozorni tudi na to, katere vrste psihoterapij posameznik ponuja oz. katera vrsta bi bila najbolj primerna za vas.

Nekateri ponudniki storitve imajo prvo seanso brezplačno, kar vam omogoča, da terapevta spoznate in se posledično lahko odločite, ali je le-ta primeren za vas oz. ali sploh nudi storitev, ki bi vam najbolj pomagala.