Anksioznost / tesnoba / panični napadi (psihoterapija)

Anksioznost ali tersnoba je duševna motnja, katero spremljajo različne telesne in vedenjske spremembe, ki ogrožajo posameznikovo zdravje in kvaliteto vsakdanjega življenja.

Anksioznost je lahko postopna ali nenadna, lahko traja le nekaj minut ali se razvije v panični napad. Če posameznik občutka tesnobe ne more nadzorovati in ga le-ta ovira pri vsakdanjih aktivnostih, gre za bolezensko tesnobo oz. anksiozne motnje.

Simptomi se kažejo na različnih nivojih oz. področjih delovanja, nemalokrat pa se tudi prepletajo. Pogosti simptomi so motnje spanja, kronična izčrpanost, glavoboli, bolečine v prsnem košu, napetost vratnih in hrbtnih mišic, otrplost okončin in drugi psihosomatski simptomi. Pogosto je posameznik nezadovoljen, nervozen, razdražljiv, ima občutek praznine, ima negativne misli, nemalokrat tudi depresijo.

Fizični simptomi: potenje, pospešen srčni utrip, hitro dihanje, slabost, ipd. Psihični simptomi: težave s koncentracijo, občutek tesnobe, strahu, napetosti, idr. Vedenjski simptomi: izogibanje ljudi oz. določenih situacij, nespečnost, paničnost.

Tipično anksiozni ljudje nenehno mislijo, da danih situacij ne bodo mogli obvladati, da so na robu živčnega zloma, tudi najmanjše stvari jih skrbijo, imajo občutek, da jih bodo vsi zapustili (družina, prijatelji), imajo občutek skrbi in panike brez evidentnega razloga, se jim zdi, da niso dovolj dobri, ipd.

Da. Raziskave kažejo, da ima vsaka tretja oseba v življenju težave s tesnobo. Kljub temu, da je tesnoba lahko koristna (da se lahko bolje soočimo s stresom ali pripravimo na le-tega), je priporočljivo, da se posamezniki, ki občutijo pretirano tesnobo, čim prej poiščejo strokovno pomoč. Tako se bodo naučili svojo anksioznost obvladati in jih ne bo motila v vsakdanjemu življenju.

Panični napad – najvišji nivo tesnobe, za katerega je značilen nenaden začetek in intenzivno naraščanje tesnobe, ki lahko traja tudi do pol ure. Napadi se običajno ponavljajo, posameznik pa ima občutek, da bo umrl, izgubil razum ali izgubil samokontrolo. Posledično se oseba začne izogibati okolju (ali ljudem), ki so v preteklosti že sprožili napad.

Različne fobije – gre za nesmiseln strah pred točno določeno zadevo oz. situacijo (npr. agorafobija, tesnoba pred odprtimi ali javnimi prostori, kjer je veliko ljudi, strah pred zapuščanjem doma, ipd.). Kljub temu, da se posameznik zaveda, da je strah pretiran in/ali neutemeljen, le-tega ne more kontrolirati ali se ga znebiti.

Generalizirana anksiozna motnja – posameznik več mesecev občuti izrazito tesnobo in skrbi, katerih vzrok so vsakodnevne stvari, ki jih naj ne bi bremenile do takšne mere (npr. skrb za zdravje, službo, finančno stanje). Motnjo spremljajo konstantna nervoza, utrujenost, razdražljivost, motnje spanja, dvom vase, ipd. Mnogokrat je prisotna tudi depresija.

Socialna anksioznost – gre za strah pred neznanimi ljudmi oz. neznanim okoljem, katerim se posameznik ne želi izpostaviti. Prisoten je tudi strah, da bo ponižan in/ali osmešen. Oseba običajno ni sposobna obvladovati niti preprostih socialnih situacij, zaradi česar se jim izogiba.

Post-travmatska stresna motnja (PTSM) – pojavlja se kot posledica hudega travmatskega dogodka, v katerem je bilo ogroženo njihovo lastno življenje oz. življenje nekoga drugega. Oseba podoživlja dogodek v obliki vsiljivih spominov, podob, misli ali občutkov. Motnjo spremljajo nočne more, lahko tudi halucinacije. V primeru stika s čimerkoli, kar spominja na travmatični dogodek (lokacija, predmet, situacija, zvok), se pojavi tesnoba ter fiziološka reakcija. Pogosto je prisotna tudi depresija.

Obsesivna kompulzivna motnja (OKM) – gre za obsesijo ali vsiljive misli, ki se nenehno pojavljajo in povzročajo tesnobo. Posameznik se običajno zaveda svojih obsesij, nemalokrat pa jih poskuša ignorirati. Motnjo velikokrat spremljajo kompulzije (t.i. ponavljajoča se vedenja; npr. pretirano čiščenje, štetje, preverjanje …), ki jih posameznik dojema kot blagodejne, saj zmanjšujejo njegovo notranjo napetost. Kompulzije običajno terjajo veliko časa, kar posledično zmanjša kvaliteto življenja in vpliva na odnose z bližnjimi. Mnogokrat je prisotna tudi depresija.

Panični napad je najvišji nivo tesnobe, za katerega je značilen nenaden začetek in intenzivno naraščanje tesnobe, ki lahko traja tudi do pol ure. Napadi se običajno ponavljajo, posameznik pa ima občutek, da bo umrl, izgubil razum ali izgubil samokontrolo. Posledično se oseba začne izogibati okolju (ali ljudem), ki so v preteklosti že sprožili napad.

Vzroki so zapleteni in so lahko genetske (dednost oz. predispozicije v aktivnosti možganov) ali osebne narave (perfekcionizem, potreba po varnosti, čustvena nestabilnost, zadržanost, pomanjkanje samospoštovanja, ipd.) ter produkt okoljskih dejavnikov (travmatične izkušnje, stres, zavrnitev staršev, idr.). Običajno se vzroki prepletajo in razlikujejo glede na posameznika.

Zraven dejavnikov, ki so razlog za nastanek tesnobe, se moramo zavedati tudi dejavnikov, ki tesnobo vzdržujejo (npr. dvom vase, nezaupanje v možnost rešitve, težave v službi ali v medsebojnih odnosih).

Motnje tesnobe so ozdravljive pri večini posameznikov (90%), a je iskanje pomoči nujno in ni znak šibkosti ali sramote.

Tesnoba se zdravi s pomočjo različnih tehnik, ki posamezniku pomagajo funkcionirati v vsakodnevnih situacijah, ki bi se jim drugače zdele neznosne. Najbolj učinkovita kombinacija za zdravljenje anksioznosti je kombinacija psihoterapije in predpisanih zdravil (običajno antidepresivi ali anksiolitiki), ki ne povzročajo odvisnosti. Čas zdravljenja je odvisen od vrste motnje, običajno pa traja več tednov, mesecev ali celo let. Četudi posameznik sčasoma nima več težav, je smiselno z zdravljenjem vztrajati, da se težave ne ponovijo.

Bolezen ščitnice, nadledvičnih žlez in druge bolezni. Tesnoba je lahko tudi stranski učinek nekaterih zdravil, zato je pomembno, da se ti dejavniki izključijo kot vzroki za duševno motnjo.

Ko izbirate vrsto psihoterapije, se je najbolje posvetovati s strokovnjakom, ki vam bo priporočal najbolj ustrezno vrsto spopadanja z dano motnjo. Za zdravljenje anksioznosti se običajno uporablja kognitivno-vedenjska terapija (VKT), ki poskuša spremeniti vzorce mišljenja, tako da spodbuja razmišljanje in komunikacijo posameznika ter posledično odpravlja nefunkcionalne ali celo destruktivne vzorce razmišljanja ali čustvovanja. Usmerjena je v sedanjost in prihodnost, nekoliko manj poudarka daje preteklosti, razen ko gre za iskanje vzrokov za trenutno vedenje oz. spopadanje s problemi v sedanjosti. Primerna je za posameznike, ki imajo težave z depresijo in anksioznostjo. Ta vrsta terapije poskuša spremeniti vedenjske vzorce s pomočjo različnih tehnik (npr. postopno izpostavljanje težavam, beleženje dogodkov in čustev).

Če ste v hudi stiski se lahko napotite k osebnemu zdravniku, ki vam bo svetoval in vas napotil k specialistu psihiatru ali k specialistu kliničnemu psihologu po psihološko pomoč (svetovanje ali psihoterapijo). Le-tega lahko najdete tudi sami, a boste v tem primeru proces zdravljenja financirali sami.

Iskanje primernega terapevta je lahko zahtevno, saj mora posameznik v zakup vzeti lokacijo, mnogi pa tudi ceno psihoterapij. Na naši spletni strani lahko najdete nekatere preverjene ponudnike željene storitve. Če se boste iskanja lotili sami, bodite pozorni tudi na to, katere vrste psihoterapij posameznik ponuja oz. katera vrsta bi bila najbolj primerna za vas.

Nekateri ponudniki storitve imajo prvo seanso brezplačno, kar vam omogoča, da terapevta spoznate in se posledično lahko odločite, ali je le-ta primeren za vas oz. ali sploh nudi storitev, ki bi vam najbolj pomagala.