Motnje prehranjevanja: anoreksija, bulimija (psihoterapija)

Motnje hranjenja so duševne motnje, ki jih spremlja spremenjen odnos do hrane in do telesa. Osebe, ki se spopadajo z motnjami hranjenja v hrani vidijo sredstvo za lajšanje stisk in duševnih bolečin ali način osvoboditve bolečin in neprepoznanih čustev.

Motenj hranjenja ni za podcenjevati, saj so lahko prav te razlog za posameznikovo smrt.

Najpogostejše so anoreksija, bulimija in prisilno prenajedanje, poznamo pa še ortoreksijo (obsedenost s pravilno prehrano) in bigoreksijo (obsedenost z mišično postavo).

Anoreksija – posameznik je obseden s svojo telesno težo in hrano, ki jo zaužije. Nerealna predstava »idealne« teže, ki je daleč pod normalno, glede na njihovo starost in višino. Posameznik se ali strada ali pa pretirano ukvarja s telesno vadbo. Najbolj so podvržene ženske, še posebej v najstniških letih.

Bulimija – gre za izrazito prenajedanje, kateremu sledi kompulzivna dejavnost s katero se znebi zaužite hrane (npr. bruhanje, jemanje odvajal, prekomerna vadba). Najbolj so podvržene ženske, še posebej v najstniških letih.

Prisilno prenajedanje – kompulzivno uživanje hrane, do točke, ko je posamezniku celo slabo. Oseba se lahko prenajeda po malem čez ves dan ali pa na obroke. Enako podvrženi so tako moški kot ženske.

Simptomi se razlikujejo glede na vrsto motnje hranjenja.

Pri anoreksiji gre za zavračanje hrane, uporabo dietnih izdelkov in čezmerno telesno vadbo. Oseba zanika lakoto, ima težave s koncentracijo, odsotnost čustev, nezanimanje za spolnost, zmanjšana telesna teža, pretirano ukvarjanje s hrano, ipd.

Pri bulimiji se pogosto pojavlja hlastno goltanje hrane (do bolečine) in namerno izzvano bruhanje. Oseba zlorablja diuretike in odvajala, hodi na WC med obrokom, ima težave z grlom, ranice na prstih, poškodbe zob, ipd. Večina posameznikov občuti krivdo in gnus po jedi, obsedeni so s telesno težo in izgubijo nadzor nad prehranjevanjem.

Pri kompulzivnem prenajedanju gre prav tako za hlastno goltanje hrane in občutek krivne oz. gnusa po jedi. Oseba izgubi nadzor nad prehranjevanjem, se bori z depresijo in anksioznostjo, se socialno izolira in ima nizko samopodobo. Pogosto je hranjenje tudi skrivno.

Zdravljenje je odvisno od motnje hranjenja in njene stopnje izraženosti.

Zdravljenje anoreksije je običajno psihoterapevtsko, navadno traja tudi več let. Simptome se lahko miri z zdravili, v akutni fazi pa je pogosto nujna hospitalizacija.

Zdravljenje bulimije in kompulzivnega prenajedanja je običajno tudi psihoterapevtsko in traja več let. Simptome lahko pomagajo miriti zdravila.

Cilj je doseči normalno telesno težo in jo potem tudi vzdrževati. V procesu se skuša čim prej ustaviti vse škodljive oblike hranjenja (omejevanje, prenajedanje ali očiščevalna vedenja) in doseči optimalno telesno aktivnost (ne pretirano in ne premalo). Nezdrava prepričanja povezana s samopodobo se poskušajo nadomestiti z zdravim pogledom nase, ki ni odvisen od telesne teže ali oblike telesa. Zdravljenje običajno vključuje tudi ozdravitev pridruženih psihiatričnih in somatskih motenj ter preprečevanje ponovitve motnje.

Motnje hranjenja so duševne motnje, medtem ko so motnje prehranjevanja le neustrezne prehranjevalne navade (npr. neredno hranjenje, pogosto nihanje telesne teže zaradi diet, ipd.). Motnje prehranjevanja niso nujno znak, da ima posameznik duševno motnjo!

Če ste v hudi stiski se lahko napotite k osebnemu zdravniku, ki vam bo svetoval in vas napotil k specialistu psihiatru ali k specialistu kliničnemu psihologu po psihološko pomoč (svetovanje ali psihoterapijo). Le-tega lahko najdete tudi sami, a boste v tem primeru proces zdravljenja financirali sami.

Iskanje primernega terapevta je lahko zahtevno, saj mora posameznik v zakup vzeti lokacijo, mnogi pa tudi ceno psihoterapij. Na naši spletni strani lahko najdete nekatere preverjene ponudnike željene storitve. Če se boste iskanja lotili sami, bodite pozorni tudi na to, katere vrste psihoterapij posameznik ponuja oz. katera vrsta bi bila najbolj primerna za vas.

Nekateri ponudniki storitve imajo prvo seanso brezplačno, kar vam omogoča, da terapevta spoznate in se posledično lahko odločite, ali je le-ta primeren za vas oz. ali sploh nudi storitev, ki bi vam najbolj pomagala.