Zasvojenost prepoznamo po tipičnih simptomih, determinirati pa nam jo pomagajo različna vprašanja, npr.: »Kako pomembna je substanca oz. vedenje za posameznika?«; »Ali se pojavijo odtegnitveni simptomi oz. večje spremembe razpoloženja, celo konflikt ?«; »Kako pogosto se zloraba substance oz. vedenje ponavlja?«
Aktivnost oz. substanca, od katere je posameznik odvisen, postane središče njegovega življenja in razmišljanja, hkrati pa vpliva na njegovo vedenje in čustveno dojemanje. Posameznik po tej aktivnosti hrepeni tudi ko ni v njej udeležen, se ji ni zmožen upreti in se impulzivno udejstvuje v njej.
Ko se oseba vključi v aktivnost, se njeno razpoloženje močno spremeni – pride do občutkov »zadetosti« ali »odklopa« oz. neke vrste umirjenosti.
Posameznik hrepeni vedno po čedalje večjem »odmerku«, ne glede na to ali je odvisen od substance ali aktivnosti.
V primeru neizvajanja aktivnosti se pojavijo telesni in/ali duševni odtegnitveni simptomi (razdraženost, tresenje, tesnoba, nemir, slabost, depresija, ipd.).
Pojavijo se konflikti v medsebojnih odnosih v družinskem oz. prijateljskem krogu in pri drugih življenjskih področjih (šola, služba, hobiji, ipd.), prav tako se pojavi občutek notranjega konflikta (zaradi izgube nadzora).
Vedenje se ponavlja v obliki pretiranega udejstvovanja v določeni aktivnosti ali zlorabe določene kemične substance.