KUD Plesna delavnica Zahir

Bivša Plesalke B.

27. Apr. 2026

1,0

Kot udeleženka sem v daljšem obdobju doživljala okolje, kjer odnosi niso temeljili na enakovrednosti, temveč na zelo izrazitih razlikah v obravnavi učiteljice do posameznih udeleženk. Po mojih opažanjih se je odnos pogosto razlikoval - z nekaterimi je bil vzpostavljen oseben, prijateljski odnos, drugim pa se je dajalo občutek, da ne sodijo v ožji, izbrani krog.
Ta razlika se ni kazala le v odnosu, temveč tudi v priložnostih in vključevanju. Po mojih izkušnjah:
- so bile nekatere udeleženke deležne več pozornosti, jasnega favoriziranja in možnosti za napredek, medtem ko so bile druge pogosto spregledane in ignorirane;

- so bile določene aktivnosti (npr. izleti in potovanja) dostopne le izbranim. Eno izmed takšnih primerov je bilo skupinsko potovanje z delavnicami, ki je predstavljalo pomemben dogodek znotraj plesne šole. O njem vse udeleženke niso bile enakovredno obveščene, zato so nekatere zanj izvedele šele od drugih, ko je bilo že vse dogovorjeno. Za tiste, ki so bile izključene, to ni pomenilo le zamujene aktivnosti, temveč tudi občutek, da niso del skupine in skupnih spominov, ki so se nato med drugimi utrjevali. Izključitev je pri nekaterih povzročila občutke stiske, prizadetosti in jasnega sporočila, da niso del kroga, ki mu pripadajo druge. Ne gre zgolj za vprašanje kdo bi se potovanja udeležil. Bistveno je, da nekaterim udeleženkam ni bila dana niti možnost izbire.
Ob tem želim poudariti, da odgovornosti za nastalo dinamiko ne pripisujem udeleženkam, ki so bile v privilegiranem položaju. Tudi same so pogosto izrazile občutke, da so bile postavljene v neprijeten položaj, saj so se zaradi razlik v obravnavi počutile nelagodno ali krivo (pripravljene so tudi same dati izjavo). Takšen način vodenja je dodatno poglabljal razhajanja med udeleženkami.

- po mojih opažanjih so bile razlike v obravnavi udeleženk izrazite tudi glede na njihov poklicni ali družbeni položaj - nekatere so bile deležne večje naklonjenosti in vključevanja, ostale pa so ostajale na obrobju z občutkom manjvrednosti;

- po besedah več udeleženk so se pojavljali tudi primeri, ko je v določenih situacijah prišlo s strani učiteljice do vpitja, poniževanja in javnega izpostavljanja posameznic pred skupino, kar so doživljale kot ponižujoče. Eden takšnih primerov se je zgodil tudi ob zaključku druženja, kjer je bil odziv učiteljice nesorazmeren in pretiran glede na okoliščine.

- po mojih opažanjih so se pojavljale tudi situacije, kjer je bilo na eni strani poudarjeno povezovanje in prijateljski odnosi med učiteljico in udeleženkami, na drugi strani pa so bile posameznice iz tega kroga izrecno izključene. V enem izmed primerov je bilo določeni udeleženki s strani učiteljice neposredno sporočeno, da z njo ne deli takšnega odnosa kot druge, kar ustvari občutek izpostavljenosti, izključenosti in manjvrednosti.

- neprimerne prakse se kažejo tudi v načinu izvajanja treningov. Del časa je namenjen vsebinam, ki niso prilagojene udeleženkam, temveč so delovale kot usmerjene v potrebe učiteljice same, medtem ko udeleženke od takšnih vaj niso imele občutka napredka. Vadba se tudi ni prilagajala različnim nivojem znanja, saj so bile skupine mešane, pristop pa enak za vse, ne glede na predhodne izkušnje in znanje. Prav tako je bil del treningov namenjen vsebinam, ki niso bile neposredno povezane z vadbo (npr. daljši pogovori o osebnih izkušnjah s potovanj) kar je dodatno zmanjšalo dejanski obseg izvedene dejavnosti.

Ko sem začela izražati pomisleke, sem bila iz skupine in plesne šole odslovljena. Podobno izkušnjo so imele tudi nekatere druge.