Pomoč in oskrba na domu Celje

Socialna oskrba na domu zajema tri glavne sklope pomoči, prilagojene individualnim potrebam posameznika. Prvi sklop je pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, kar vključuje pomoč pri oblačenju, osebni higieni, hranjenju ter vzdrževanju osnovne gibljivosti.

Drugi sklop obsega gospodinjsko pomoč, kot so prinašanje pripravljenega obroka ali priprava enostavnih jedi, pomivanje posode, osnovno čiščenje bivalnih prostorov ter pranje in likanje perila.

Tretji sklop je namenjen ohranjanju socialnih stikov, kar vključuje spremstvo pri nujnih opravkih, kot so obisk zdravnika ali lekarne, ter vzpostavljanje socialne mreže za preprečevanje osamljenosti.

Cena javne službe pomoči na domu je v Celju subvencionirana s strani lokalne skupnosti. Mestna občina Celje krije zakonsko določen del stroškov storitve, kar pomeni, da uporabnik plača le preostali znesek ekonomske cene na uro.

Subvencionirana urna postavka za uporabnika se običajno giblje med 5 in 7 evri na uro ob delavnikih, medtem ko so storitve ob nedeljah in praznikih nekoliko dražje zaradi zakonskih dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času.

Pri zasebnih oblikah oskrbe ali samoplačniških storitvah brez občinske subvencije se tržne urne postavke gibljejo med 12 in 20 evri na uro, odvisno od zahtevnosti nege in časovnega termina.

Do subvencionirane socialne oskrbe na domu so upravičene osebe s stalnim ali začasnim prebivališčem v Mestni občini Celje, ki zaradi starosti, kronične bolezni ali invalidnosti ne morejo v celoti same skrbeti zase.

Med upravičence sodijo osebe, starejše od 65 let, ki potrebujejo delno ali popolno pomoč druge osebe, ter težje in najtežje telesno ali duševno prizadeti posamezniki, ki nimajo statusa invalida po drugih predpisih.

Pravico do storitve imajo tudi kronično bolni posamezniki z dolgotrajnimi zdravstvenimi težavami, pri katerih je pomoč na domu ključna za preprečitev odhoda v institucionalno varstvo.

Postopek se začne z oddajo vloge pri pristojnem pooblaščenem izvajalcu javne službe v Celju ali prek pristojnega centra za socialno delo. Vlogo lahko vloži upravičenec sam, njegovi svojci ali zakoniti zastopnik.

Po prejemu vloge strokovni vodja opravi uvodni obisk na domu uporabnika, kjer oceni stopnjo samostojnosti, zdravstveno stanje ter bivalne pogoje.

Na podlagi ugotovljenih potreb se oblikuje individualni načrt oskrbe ter podpiše dogovor o izvajanju in načinu plačevanja storitve, v katerem se določijo obseg ur in časovni razpored obiskov.

Socialna oskrba na domu sodi na področje socialnega varstva in vključuje pomoč pri vsakodnevnih življenjskih opravilih, higieni, prehrani ter vzdrževanju bivalnih prostorov. To delo opravljajo usposobljene socialne oskrbovalke.

Patronažna oziroma zdravstvena nega na domu pa je del obveznega zdravstvenega zavarovanja in jo predpiše osebni zdravnik. Vodi in izvaja jo diplomirana medicinska sestra ali zdravstveni tehnik.

Zdravstvena nega zajema medicinske posege, kot so preveze ran, dajanje injekcij, aplikacija terapije, merjenje vitalnih funkcij ter odvzem laboratorijskega materiala, in je za uporabnika z urejenim zavarovanjem brezplačna.

Obseg pomoči v okviru javne službe je zakonsko omejen na največ 20 ur tedensko, kar v povprečju pomeni do 4 ure dnevno med delavniki.

Točen obseg dodeljenih ur je odvisen od dejanskih potreb upravičenca, razpoložljivosti kadra pri pooblaščenem izvajalcu ter presoje strokovne službe.

Če posameznik potrebuje več kot 20 ur oskrbe na teden, je treba manjkajoči del kombinirati z zasebnimi oblikami pomoči, vključevanjem družinskih članov ali z organizacijo celodnevne namestitve.

Celodnevna oziroma 24-urna oskrba na domu ni del standardne javne službe socialne oskrbe, ki jo subvencionira občina, temveč poteka preko specializiranih zasebnih ponudnikov ali samostojnih negovalcev.

Pri tej obliki pomoči oskrbovalec pogosto biva skupaj z uporabnikom in zagotavlja stalno prisotnost, pomoč pri premikanju, nadzor nad jemanjem zdravil ter nočno asistenco.

Stroški celodnevne oskrbe so znatno višji in običajno presegajo znesek mesečne oskrbe v domu za starejše, zato je pred odločitvijo smiselno pretehtati vse finančne in prostorske vidike.

Pooblaščeni izvajalci v Celju zagotavljajo nujno oskrbo tudi med vikendi in prazniki, vendar je ta praviloma namenjena uporabnikom, ki nimajo svojcev in so brez pomoči življenjsko ogroženi.

Med dela prostimi dnevi se oskrba osredotoča predvsem na dostavo kosila, osnovno jutranjo ali večerno nego ter dajanje nujne prehrane.

Zaradi višjih urnih postavk za delo na dela proste dni je smiselno urnik skrbno načrtovati v dogovoru z vodjo službe, da se optimizirajo mesečni stroški.

Če upravičenec zaradi nizkih dohodkov ne zmore plačati niti subvencioniranega dela storitve, lahko zaprosi za delno ali celotno oprostitev plačila pri pristojnem centru za socialno delo.

V primeru uveljavljanja oprostitve so k doplačilu najprej zavezani družinski člani, ki so po zakonu dolžni preživljati upravičenca, v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi.

Če niti zavezanci nimajo dovolj sredstev, razliko do polne cene krije občinski proračun, pri čemer se lahko v določenih primerih vpiše zaznamba na nepremičnino uporabnika po predpisih o socialnovarstvenih prejemkih.

Glavna prednost javne službe je finančna dostopnost, saj občinska subvencija bistveno zniža strošek na uro, poleg tega pa je delo strokovno nadzorovano po standardih socialnega varstva.

Slabost javne službe so lahko čakalne dobe zaradi kadrovskih omejitev ter manjša časovna prilagodljivost pri izbiri točnih ur obiska.

Zasebni izvajalci ponujajo večjo prilagodljivost glede urnika, daljše časovne intervale in takojšnjo dostopnost, vendar celotne stroške krije naročnik brez občinskih subvencij.

V okviru socialne oskrbe na domu je mogoče organizirati spremstvo do zdravstvenega doma, lekarne ali drugih nujnih ustanov na območju Celja, če je to predhodno opredeljeno v dogovoru.

Ker je čas oskrbovalcev omejen z urnikom drugih uporabnikov, je treba vsako daljše spremstvo pravočasno napovedati in uskladiti z vodstvom službe.

Kadar je potreben zgolj prevoz z občasnim spremstvom, se v lokalnem okolju pogosto uporabljajo tudi namenske brezplačne ali ugodne prevozne storitve za starejše, kot so prostovoljski programi prevozov.