Fasaderji za izdelavo in obnovo fasad

Izvedba zunanjega toplotnoizolacijskega sistema zahteva specifične vremenske pogoje, saj večina lepil in zaključnih ometov potrebuje stabilne temperature. Optimalno obdobje za izvedbo je med pomladjo in jesenjo, natančneje od aprila do oktobra.

Vremenske razmere ne smejo vključevati temperatur pod 5 °C ali nad 30 °C, saj lahko pretirana vročina povzroči prehitro sušenje ter pokanje ometa. Prav tako se del ne sme izvajati v dežju ali ob visoki zračni vlagi.

Izkušeni mojstri objekt običajno zaščitijo z gradbenimi mrežami na odru, ki preprečujejo neposredno izpostavljenost močnemu soncu ali vetru ter tako zagotovijo ustrezno vezavo materialov.

Preverjanje preteklega dela je ključni korak pri izbiri zanesljivega mojstra za zunanjo prenovo. Smiselno je zahtevati naslove nekaj referenčnih objektov, ki so bili zaključeni pred nekaj leti, saj se kvaliteta fasade zares pokaže šele skozi več letnih časov.

Dober znak je tudi certifikat o usposobljenosti za vgradnjo določenega fasadnega sistema s strani proizvajalcev materialov. To potrjuje, da mojster pozna predpisano tehnologijo sidranja, armiranja in vgradnje zaključnih slojev.

Zanesljivi mojstri pripravijo natančen popis vseh faz dela ter jasno navedejo garancijske pogoje, ki veljajo tako za vgrajene materiale kot za opravljeno delo.

Izbira fasadnega sistema je odvisna od tipa gradnje, želene energetske učinkovitosti in mikrolokacije objekta. Na sodobnih novogradnjah se najpogosteje uporabljajo kontaktne fasade z izolacijo iz grafitnega ekspandiranega polistirena ali kamene volne.

Kamena volna ponuja visoko paroprepustnost ter odlično požarno in zvočno zaščito, medtem ko ima grafitni stiropor boljšo toplotno prevodnost pri manjši debelini. Izbira materiala vpliva tudi na zahtevnost vgradnje in končne stroške.

Priporočljivo je izbrati certificiran celoten sistem enega proizvajalca, saj so vsi sloji med seboj kemijsko in mehansko preizkušeni, kar zagotavlja veljavnost sistemske garancije.

Popoln predračun mora vključevati podroben razrez vseh delovnih operacij in materialnih postavk, da ne pride do nepričakovanih dodatnih stroškov med samo izvedbo. To zajema postavitev, najem in demontažo gradbenega odra, zaščito oken in vrat ter pripravo podlage.

Nadalje morajo biti jasno specificirane debelina in vrsta toplotne izolacije, tip lepilne malte, vrsta armirne mrežice z dvojnim nanosom ter zaključni sloj z vključenim predpremazom. Pomembna postavka je tudi obdelava špalet, vgradnja vogalnikov in odkapnih profilov.

V popisu morajo biti zajeta še kleparska dela, kot so montaža novih okenskih polic in podaljški strešnih odtokov, saj neustrezno zaključena obrobna dela pogosto povzročijo zamakanje.

Potrebna debelina izolacije je odvisna od sestave obstoječih zidov in želenega energetskega razreda objekta. Za doseganje sodobnih standardov in izpolnjevanje pogojev za nepovratne finančne spodbude se najpogosteje izbira med 14 in 20 centimetri izolacije.

Pri starejših zidanih hišah s polno opeko ali kamnom je včasih potrebna nekoliko večja debelina, pri čemer je treba poskrbeti za zadostno paroprepustnost stenskega sestava. Strokovnjaki predlagajo ustrezen izračun toplotne prehodnosti celotne konstrukcije.

Povečanje debeline izolacije za nekaj centimetrov predstavlja razmeroma majhen delež v celotni investiciji, prinaša pa dolgoročno bistveno nižje stroške ogrevanja in hlajenja stavbe.

Akrilni ometi so zelo elastični, odporni na vremenske vplive in na voljo v široki paleti intenzivnih barvnih odtenkov, vendar imajo nižjo paroprepustnost, zato niso primerni za sisteme s kameno volno.

Silikatni ometi temeljijo na vodnem steklu, se kemično vežejo na mineralno podlago ter ponujajo odlično paroprepustnost in naravno odpornost proti plesnim, vendar zahtevajo zelo natančno vgradnjo v stabilnih vremenskih razmerah.

Silikonski zaključni sloji združujejo prednosti obeh materialov, saj so visoko paroprepustni, elastični ter imajo izrazit samočistilni učinek zaradi vodoodbojnosti. Zaradi svoje vzdržljivosti so najpogostejša izbira na izpostavljenih legah.

Pristop k sanaciji je odvisen od vzroka in globine poškodb na obstoječem ometu. Manjše lasaste razpoke, ki so nastale zaradi staranja zaključnega sloja, se lahko odpravijo z elastomernimi fasadnimi barvami ali sanacijskimi premazi.

Kadar razpoke segajo skozi armirni sloj ali so posledica posedanja temeljev, je potrebno temeljito odpiranje poškodovanih mest, injektiranje konstrukcijskih razpok ter nanos novega armirnega sloja z mrežico iz steklenih vlaken.

V primeru odstopanja izolacijskih plošč ali prisotnosti vlage v toplotni izolaciji pa lokalna krpanja niso zadostna, temveč je potrebna delna ali celovita menjava prizadetega segmenta fasade.

Za običajno obnovo fasade na enostanovanjski hiši, kjer gre za vzdrževalna dela ali izboljšanje energetske učinkovitosti brez spreminjanja gabaritov stavbe, gradbeno dovoljenje praviloma ni potrebno.

Kadar pa se objekt nahaja na območju kulturne dediščine ali v vaškem jedru s posebnimi prostorskimi akti, je pred posegom potrebno pridobiti soglasje pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine glede barve in strukturiranosti ometa.

Pri večjih posegih, ki bi vključevali konstrukcijske ojačitve ali bistveno spremembo zunanjega videza stavbe v varovanih območjih, je vedno priporočljivo preveriti zahteve na lokalni občinski upravi.

Obdelava stavbnega pohištva zahteva posebno natančnost, saj na stikih med okenskimi okvirji in fasado najpogosteje nastajajo toplotni mostovi ter razpoke. Uporabiti je treba namensko dilatacijske letve s samolepilnim trakom in tesnilno mrežico.

Špalete morajo biti ustrezno toplotno izolirane z vseh treh strani, pri čemer se pogosto uporablja tanjša izolacija z boljšo toplotno prevodnostjo, da se ne zmanjša svetlobna odprtina okna.

Nujna je tudi strokovna montaža zunanjih okenskih polic z ustreznim nagibom in odkapnim robom, ki preprečuje zatekanje meteornih vod neposredno pod police ali v izolacijski sloj fasade.

Sodobne fasadne površine so nenehno izpostavljene prahu, sajastim delcem, smogu ter razvoju alg in plesni, zlasti na senčnih in vlažnih severnih straneh stavb. Redno odstranjevanje umazanije podaljšuje življenjsko dobo zaključnega ometa.

Za čiščenje se uporabljajo nizkotlačno pranje z namenskimi biološko razgradljivimi čistili ter nanos biocidnih zaščitnih premazov, ki za več let preprečijo ponovno rast mikroorganizmov.

Agresivno visokotlačno pranje z neposredne bližine ni priporočljivo, saj lahko poškoduje vrhnji sloj ometa ter oslabi vodoodbojne lastnosti fasadne barve.

Pravilno projektiran in strokovno vgrajen fasadni sistem ima življenjsko dobo trideset let ali več, če so vgrajeni certificirani materiali priznanih proizvajalcev. Trajnost je v veliki meri odvisna od doslednosti pri armiranju in sidranju plošč.

V tem obdobju je običajno potrebno občasno osvežitveno barvanje z mikroporozno fasadno barvo, predvsem zaradi estetskih razlogov ter obnove vodoodbojnosti po približno petnajstih letih delovanja.

Bistveno za dolgo obstojnost je tudi brezhibno stanje strešnih obrob, žlebov in okenskih polic, saj trajno zamakanje vode uniči še tako kakovosten izolacijski sistem.